Angeli so rešili najino ljubezen

Vedela sem, da so angeli vedno ob meni in se lahko venomer obrnem k njim s prošnjami za pomoč. Moje misli so bile vedno iskrene in ravno tako moje prošnje, saj je mislim narekovalo moje srce in angeli so to opazili.
Že v srednji šoli sem bila zaljubljena v sošolca Boruta in v zadnjem letniku sva postala par. Vsi so nama govorili, da sva prisrčen par in da sva do ušes zaljubljena, drug v drugega. Bilo nama je res lepo, skupaj sva se učila, se zabavala in skupaj sva drsala. Borut je živel v stari hiši z dedkom in sicer odmaknjen od mesta, zato se je večinoma vozil s kolesom ali pa ga je sredi poti v avto vzel kak sosed. Njegovi starši so bili na delu v tujini in sam je bil tako navezan na dedka, da je živel z njim. Mojih staršev pa tudi ni bilo skoraj nikoli doma, namreč oba sta bila zelo zaposlena. Pred vpisi na faks je kot strela iz jasnega prišla novica od mojih staršev, da se selimo v tujino in da bom tam nadaljevala s študijem.
Zaljubljen_par_Astrohisa
Mislila sem, da je zame konec sveta, da bom zavedno izgubila svojo ljubezen, svoje prijatelje in na koncu svoje življenje. Jokala sem celo noč in razmišljala, kako naj to povem Borutu in kaj bova storila. Nisem videla izhoda in še manj srečnega konca, bila sem nemočna, ter zelo žalostna.
Ko sem se privlekla v šolo, z rdečimi očmi in ogromnimi podočnjaki, so vsi takoj vedeli, da je nekaj narobe. Vsi so me spraševali,” Marina, kaj se dogaja s teboj, ali ti je slabo, ali ti lahko kako pomagamo?” Vendar pa je moj pogled oprezal samo za njim. In končno sem ga zagledala, stekla sem k njemu, mislim da sem celo poletela, ujel me je in stisnil, vedel je da je nekaj hudo narobe. Iz mene so se besede kar usule, govorila sem tako hitro in zmedeno, da me je moral zaustaviti. Pustil me je, da se malo pomirim, zajela sem sapo in začela od začetka, ko sem ga pogledala, je imel solzne in žalostne oči. Še bolj sva se privila drug k drugemu in tisti dan sploh nisva šla k pouku.
Zaljubljen_par_v_parku_Astrohisa
Sedela sva v bližnjem parku, se stiskala in tuhtala, kaj nama je storiti. Nisva bila tako pametna, da bi našla neko ustrezno rešitev, saj sem se zavedala, da me starši ne bi pustili same in da on ne more z nami. Na koncu sva se odločila, da bova še teh nekaj dni uživala in da o tem ne bova več govorila, saj je že tako preveč boleče. Sleherno prosto minuto sva bila skupaj, bila sva nežna in pozorna drug do drugega, kot da bi umirala. In prišel je dan ločitve in slovesa, še zadnji objem, dolg poljub in neskončna praznina.
Po tistem se nisva več slišala, ne videla, niti nisem vedela kaj počne, se je mogoče vseeno poročil, namreč sama ga še vedno nisem prebolela.
Po osmih letih sem šla ponovno v svoj domači kraj, bila sem radovedna in želela sem obujati spomine, čeprav so bili boleči, je bilo tudi veliko lepih med njimi. Tako sem si organizirala  prvi redni dopust blizu domačega kraja in počutila sem se zmedeno, a vseeno prijetno. Vseh osem let od slovesa z njim, sem tolažbo našla v pogovorih z angeli, zaupala sem jim in oni so mi dajali moč za naprej. Namreč v sebi sem verjela, da mi  lahko samo angeli pomagajo in mi ga mogoče celo pripeljejo nazaj. Zato sem se vsako jutro in vsak večer pogovarjala z njimi, ter jih prosila za pomoč. In prvo noč, ki sem jo ponovno prespala v domačem kraju, se mi je sanjalo, da moram do stare hiške, v kateri je živel Borut s svojim dedkom.
Stara_hiska
In naslednji dan, sem se odločila, ter odpravila k tej stari hiši, za katero so me vezali samo lepi spomini. Od daleč sem zagledala načeto streho, ki je bila na eni strani že malo nagnjena. Ko sem prišla bližje, je bilo videti, kot da je hiša zapuščena in stisnilo me je v prsih. Res je bila  hiša precej poškodovana, zapuščena in stara hrastova vrata niso bila povsem zaprta. Odrinila sem jih in vstopila v mračen, prašen prostor, ter stopila proti stari kuhinji. Dedkova stara kuhinja je bila še vedno tam, pobrisala sem stol, sedla in pričela obujati spomine. Za trenutek sem občutila, kot da sta Borut in dedek poleg mene, se smejemo, jemo jabolka in smo veseli. Takoj za tem pa me je prešinilo, da dedka najbrž ni več, saj je videz hiše vse povedal. Vstala sem in še zadnjič pogledala po prostoru, ko sem na majhni okenski polički zagledala nekaj, kot bi bilo podobno kuverti.
Stopila sem tja in zagledala belo pismo, ko sem ga prijela je bilo na njemu, z velikimi črkami napisano moje ime. Roke so se mi pričele tresti, ko sem ga odpirala, pričela sem brati in morala sem se ponovno sesti. Namreč iz pisma sem razbrala, da je bil Borut pred pol leta tukaj in mi je pustil kontakt v primeru, če bi slučajno prišla.
Še predno sem ga klicala, sem se morala najprej umiriti, kajti srce mi je hotelo pobegniti iz telesa od sreče. Zatem sem se zahvalila angelom, ki so uslišali moje prošnje in se vmešali, da sva se ponovno našla. V trenutku sem spoznala, da so tudi angeli verjeli v najino iskreno ljubezen, zato so nama tudi pomagali, da se ponovno najina ljubezen združi. In tako sva po dolgih osmih letih, z Borutom ponovno skupaj in razmišljava o skupnem življenju, v katerem bodo vedno imeli, svoj prostor tudi angeli.
Dokler verjamete, imate upanje
in če zaupate angelom,
bodo tudi oni verjeli vam.
Vaša Astrohiša

komentarji